V obdobju, ko svet vse pogosteje pretresajo vojaški spopadi, ekstremne vremenske razmere in nenadne krize, se v Sloveniji šele zdaj na široko odpira vprašanje, ki bi moralo biti že davno razrešeno: Kam se lahko umaknemo, če pride do izrednih razmer?
Žal je realnost precej neprijetna. Za večino – nikamor.
Alarmantne številke
Po podatkih Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje naša država razpolaga z okoli 2.100 zaklonišči, katerih skupna kapaciteta znaša največ 350.000 ljudi. Ob tem, da v Sloveniji živi približno 2,1 milijona prebivalcev, to pomeni, da je zaščiten le vsak šesti. Potrebno pa je vedeti tudi, da je po pregledih od vseh navedenih, vzdrževanih zaklonišč še bistveno manj, samo 15-20%, tako da je številka še bolj alarmantna. V primeru resne katastrofe, lahko v Sloveniji zaščitimo zgolj 50.000 – 70.000 prebivalcev!
In ne – to niso številke iz arhivov iz prejšnjega stoletja. To so aktualni podatki. In kažejo, da smo v primeru večje nesreče kot družba resno ogroženi.
Večina zaklonišč danes ni več uporabna
Velika večina obstoječih zaklonišč je nastala v času bivše Jugoslavije. Danes pa številna med njimi niso več niti približno primerna za uporabo – zaradi slabega stanja, pomanjkanja opreme ali celo nove namembnosti. Nekatera zaklonišča so postala skladišča, delavnice, garaže ali celo gostinski lokali.
Pogosti problemi vključujejo:
-
razpadajočo infrastrukturo,
-
odsotnost osnovne opreme, kot so filtri, voda ali sanitarije,
-
nedostopnost ključev ali navodil za uporabo.
Občinski predstavniki v nekaterih primerih priznavajo: »Če pride do nesreče, nimamo rešitve.«
Nova gradnja zaklonišč? Zelo omejena.
Obstoječa zakonodaja predvideva gradnjo novih zaklonišč zgolj v večjih mestih (nad 10.000 prebivalcev) ter v pomembnih javnih stavbah, kot so bolnišnice in šole. Tudi v teh objektih je to pogosto za investitorja zgolj nepotreben dodaten strošek in temu primeren je potem tudi odnos do gradnje in vzdrževanja zaklonišč.
V novih stanovanjskih ali poslovnih objektih se zaščitni prostori večinoma sploh ne načrtujejo.
To pomeni, da kljub gradbenemu razcvetu sistemska zaščita prebivalstva dejansko stagnira.
Sistem brez nadzora in brez odgovornosti
Zaklonišča so pogosto v lasti občin ali celo posameznikov, pri čemer država nima celovite evidence, nadzora nad vzdrževanjem, niti zagotovljenih sredstev za obnovo. Odgovornost je razpršena, posledično pa se nihče ne čuti dolžnega ukrepati.
Medtem ko se javna sredstva namenjajo digitalnim reformam in vizualno bleščečim projektom, osnovni steber civilne zaščite propada.
Ko bo sirena zavila, bo prepozno
Danes se mnogim morda zdi, da zaklonišča niso več aktualna – da nevarnosti ne bodo dosegle naših krajev. Vendar zgodovina uči, da krize ne izbirajo ne časa ne kraja.
Ko bo prišlo do resne nevarnosti, bomo imeli le tisto zaščito, ki smo jo vzpostavili vnaprej. Vprašanje pa bo ostalo:
Kdo je bil odgovoren za to, da nas nanjo ni nihče pripravil?
#MobilnoZaklonišče #UnderPearlZaščita #PripravaNaKatastrofe #PrenosnaVarnost #PrilagodljivoZaklonišče #PripravljeniNaNepričakovano #ZaščitaPredKatastrofami #VarenZavetje #VsestranskaZaščita #Samozadostnost #EnergijskaNeodvisnost #PreživetvenaVarnost #UnderPearl #VarnostNaPrvemMestu #PripravljeniNaVse